Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

irenakk

Samec in samica domačega vrabca. Foto: Audrius Meskauskas, Wikimedia Commons

Kadarkoli pogledaš skozi okno, jih vidiš. Povsod se sliši njihov »čiv, čiv…«. Tako so nam domači, da smo jih vpletli tudi v pregovore: »Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi!« ali »O tem čivkajo že vrabci na strehi!« Ker so pretežno rjave barve ter tako pogosti in vseprisotni, se nam ne zdijo nič posebnega in jim ne posvečamo pozornosti, tako kot jo npr. sinicam, lastovkam in številnim drugim redkejšim vrstam ptic. Marsikdo jih celo jemlje kot nebodigatreba in prav nikogar še nisem slišala hvaliti se, da pri njem gnezdijo vrabci. Pa res poznamo te ptice? Jim z našim odnosom ne delamo krivice?

Domači vrabec (Passer domesticus) je poleg kokoši najbolj razširjena vrsta ptice na svetu. Njegovo naravno območje razširjenosti sta Evropa in Azija, človek pa ga je zanesel tudi v Ameriko, južno Afriko in Avstralijo, kjer se je hitro razširil in začel izpodrivati nekatere tam domače vrste ptic. Čeprav ga lahko najdemo v različnih tipih življenjskih okolij, ga bomo težko našli v predelih, kjer ni prisoten človek, povsem zaman pa ga bomo iskali v gozdovih in tundri. Kot človekov spremljevalec je prisoten povsod po naseljih, a se človeku ne približa tako kot npr. velika sinica, ki lahko gnezdi v poštnem nabiralniku ob vhodnih vratih. Domači vrabec si gnezdo najraje naredi na težje dostopnih mestih, kot so line pod strešno kritino, špranje v zidovih ali opuščena gnezda mestnih lastovk pot strešnim napuščem. V drevesih si gnezda redko spleta, rad pa naseli gnezdilnice.

Gnezdo začne spletati samec, med svojim delom pa s svatovskim oglašanjem, ki zveni kot malo hitrejši »čiv, čiv«, vabi samice. Zunanji del gnezda splete iz vejic, v srednjem sloju so suhe travne bilke in listi, notranjost gnezda pa postilja s perjem, papirjem in drugim mehkim materialom. Pri gradnji gnezda mu pomaga samica, ki ostane njegova partnerica, dokler ju smrt ne loči. Pri tem ne gre toliko za navezanost na partnerja, ampak je v ospredju bolj gnezdo, ki sta ga skupaj spletla. Gnezdečemu paru pomagajo ptice, ki niso našle svojega partnerja ali primernega mesta za svoje gnezdo. Če se kateremu od gnezdečih partnerjev kaj zgodi, na njegovo mesto vskoči eden izmed pomočnikov in življenje teče dalje. Skoki čez plot so pri vrabcih redki, saj samci skrbno čuvajo svoje samice, le-te pa skrbno odganjajo od gnezda (in samca) možne konkurentke.

Samica hrani mladiča, ki sta že zapustila gnezdo. Foto: L. B. Tettenborn, Wikimedia Commons

Vrabci imajo v eni sezoni dve do tri legla. Samica v gnezdo izleže štiri do pet pikastih jajc, ki jih vali približno dva tedna. Poleti je valjenje krajše, saj k ogrevanju jajc pripomorejo tudi visoke temperature zraka. Včasih pomaga samici pri valjenju tudi samec, čeprav on jajca bolj pokriva in pazi, da se ne ohladijo, kot pa da bi resno valil. V času valjenja v gnezdu spi le samica, samec pa si najde prenočišče v neposredni bližini. Mladički se izležejo skoraj istočasno. Sprva so še goli in slepi ter povsem nebogljeni. Hranita jih oba starša, ki po vrtovih, travnikih in sadovnjakih neumorno nabirata različne drobne žuželke. Med njimi so marsikatere tudi take, ki nam uničujejo pridelke, zato imajo vrabci zelo pomembno vlogo pri nadzoru številčnosti žuželk v kulturni krajini. Čeprav se včasih zgodi, da mladiči ostanejo brez obeh staršev, zarod ne propade. Glasno čivkanje in moledovanje za hrano privabi h gnezdu negnezdeče ptice, ki prevzamejo vlogo krušnih staršev in vzgojijo mladi rod. V dobrih dveh tednih so mladiči sposobni leteti in zapustijo gnezdo. Hrane si še ne znajo poiskati sami, zato so prva dva dni še povsem odvisni od svojih staršev. Počasi pa se začnejo hraniti tudi sami in po dobrem tednu dni so že povsem samostojni. Nekateri poskušajo spletati gnezdo in se pariti že takoj prvo leto, a je uspeh pri vzreji zaroda bolj pičel. Večina bo morala na prve potomce počakati do naslednje pomladi. Seveda pa pomladi ne bodo učakali vsi mladi vrabci, saj je boj za obstanek kar hud in prvo leto jih preživi le ena četrtina. Veliko jih konča v mačjih krempljih, pogosto pa jih plenijo tudi razne ujede, krokarji, veverice… Marsikdaj smo za njihov konec krivi tudi ljudje. Vrabci sodijo med najpogosteje poškodovane ptice v prometu, ponekod pa jih lovijo tudi za prehrano. Kljub vsem tem oviram nekateri vrabci učakajo častitljivo starost. V ujetništvu naj bi najstarejši domači vrabec učakal 23 let, na prostosti pa skoraj 20. Na Danskem so namreč našli domačega vrabca, ki je po obročkanju živel še 19 let in 9 mesecev.

Vrabci so družabne ptice in pogosto gnezdijo v večjih skupinah (kolonijah). Zelo radi se v jatah preganjajo naokrog, privoščijo si skupno vodno ali prašno kopel, pogosto pa se tudi usedejo v grm ali drevesno krošnjo, kjer v zboru živahno čivkajo na ves glas. Če bi jim posvečali malo več pozornosti, bi ugotovili, da so to zelo iznajdljive in prilagodljive ptice. Čeprav se odrasli vrabci hranijo predvsem z različnimi semeni, ki jih iščejo po tleh, si znajo najti hrano tudi drugače. Najbolj jim gresta v slast pšenica in oves, radi pa imajo tudi druga semena, razne sočne plodove, žuželke, polže, pajke… Hranijo se z vsem, kar jim je na razpolago. V človekovi bližini se zelo dobro znajdejo in marsikdaj izkoriščajo tudi našo tehnologijo. S skupnimi močmi si znajo odpreti avtomatska vrata veleblagovnic, kjer preživijo hladne zimske dni in si iščejo hrano. Pozimi jim prav pride tudi javna razsvetljava, kjer si zatočišča tako uredijo, da jih žarnice grejejo. Takih primerov je še več in prav zato ne preseneča, da je ta ptica ob človeku osvojila skoraj ves svet.

Domači vrabec naj bi se začel družiti s človekom pred približno 10 000 leti. Včasih je bil osovražen kot uničevalec pridelka in prenašalec bolezni, včasih pa čislan kot odličen uničevalec mrčesa ali okusna vrabčja pita. Kljub temu, da se v nekaterih predelih sveta hitro množi in širi, mu v njegovi domovini, Evropi, ne kaže prav dobro. V zadnjih desetletjih so v različnih državah zahodne Evrope opazili, da so domači vrabci vedno redkejši. Najhujši padec so zaznali v Veliki Britaniji, kjer se je ponekod njihovo število zmanjšalo za 90 odstotkov, v središču Londona pa jih skoraj ni več. Izginili so tudi iz nekaterih drugih mest v Veliki Britaniji, iz Hamburga, Prage in Moskve. Bodo ptico, ki je za večino izmed nas pomenila prvi stik s ptičjim svetom, naši vnuki in pravnuki še poznali?

Razlogi, ki so privedli do takega zmanjšanja populacije domačih vrabcev v Evropi, še niso povsem znani. Nekaj k temu gotovo prispeva uporaba pesticidov, zaradi česar vrabčji starši ne dobijo dovolj žuželk, da bi nahranili svoje mladiče. K zmanjšanju številčnosti ptic v mestnih središčih prispeva tudi pozidava, saj se zelene površine vse bolj umikajo avtomobilskim parkiriščem. A zakaj izginjajo domači vrabci, medtem ko se številčnost sinic, taščic in drugih ptic, ki jih najdemo v naseljih, ne zmanjšuje tako drastično? Eden najpomembnejših časopisov v Veliki Britaniji, The Independent že dvanajst let ponuja nagrado 5000 £ tistemu, ki bo odkril pravi razlog za izginotje domačih vrabcev. Izzivalcev je bilo že veliko, a nagrada ostaja nedotaknjena.